INTERVJU Z MARATONSKIM TEKAČEM TONETOM KOSMAČEM

INTERVJU Z MARATONSKIM TEKAČEM TONETOM KOSMAČEM

Pred Dobrodelnim tekom smo na šolo povabili vrhunskega športnika, tekača Antona Kosmača, ki se nam bo v petek pridružil v športnem parku za našo šolo. Tone je bil poleti udeleženec Olimpijskih iger v Riu, kjer je Slovenijo zastopal na maratonski preizkušnji. Učenec Tomaž Štajer iz 8. c se je z njim pogovarjal o marsičem. Pogovarjala sta se v šolski knjižnici, Tone pa se je dvema razredoma pridružil pri uri telovadbe na atletski stezi.

Kdaj ste začeli teči?

Teči sem začel zelo zgodaj, že v 5. razredu osnovne šole. Vztrajal sem kar 10 let z vmesnimi presledki. Resno sem začel pri 19. letih, po odsluženem vojaškem roku, saj se mi je tam razvila potreba po gibanju. Potreboval sem rekreacijo in zdelo se mi je, da bo tek kar dobro nadomestilo tudi za sedenje v službi, zato sem začel teči.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Po novem mi je pri srcu uspeh z olimpijskih iger, saj sem v to vložil veliko truda, skoraj celo kariero. Ko športnik doseže olimpijsko normo, je to zelo velik uspeh.

Kako doživljate tek?

Pri teku se zelo sprostim, dam vse ven iz sebe, kar me muči.

Kolikokrat na dan trenirate?

Kadar se pripravljam na maraton, je tega kar precej, večinoma pa dva treninga na dan, dopoldne in popoldne.

Kako skrbite za prehrano?

Tekači imamo najraje lahko hrano, ki ne obremenjuje želodca kot na primer testenine, izogibamo se sladkarijam in nezdravi, hitri hrani. Pazim, kolikor se da, najraje pa jem testenine in riž ter zelenjavo in sadje.

Katere teke imate najraje?

Najraje tečem teke okoli 21 kilometrov, tečem pa tudi maratone, ki so sicer kar hud napor za telo, a vseeno na leto pretečem tudi dva, mogoče tri, če je kakšna bolj pomembna tekma.

Kaj pa poškodbe?

Trenutno imam težave s poškodbami. Kar malo mi je žal, da nisem več delal na tem, da bi poškodbe preprečil. Med intenzivnimi treningi sem očitno premalo pozornosti namenjal sproščujočemu trekingu, ogrevanju in raztezanju po naporu.

 

Kakšno je bilo vzdušje v Riu?

Vzdušje je bilo neponovljivo. Po odprtju iger so bili tekmovalci precej napeti, a bolj se je bližalo koncu, bolj je bilo sproščeno, več zabav, ker so športniki oddelali svoje. Zame to sicer ni veljalo, saj je bil maraton na vrsti šele zadnji dan iger.

Brazilija je kar nevarna država, na kar so nas opozarjali že pred samim odhodom. Niso ravno priporočali, da bi se sami gibali po Riu, saj je kar veliko kriminala in se bi znalo zgoditi, da se kdo tudi ne vrne nazaj. Vendar sem si šel kljub temu ogledat nekaj znamenitosti in si vzel dan prosto.

 

Vaša najljubša barva?

Letos sta mi še posebej všeč zelena in modra, predvsem zaradi olimpijskih iger. Po teh dveh barvah smo bili Slovenci tudi prepoznavni v Riu.

 

(Skupno 134 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost